Goba kordiceps je bila moje prvo veliko odkritje. Začel sem jo uporabljati v letu, ko smo imeli univerzitetno prvenstvo v Cordobi, Španija. Še vedno se spomnim občutka – bil sem poln energije in nepopustljiv, nasprotniki mi niso mogli slediti, ne glede na to, kaj so poskušali.

Veljali smo za popolne outsiderje, a uspelo nam je priti vse do finala in osvojiti srebrno medaljo. To je bil uspeh, na katerega nihče ni računal. Bilo je tako presenetljivo, da smo morali celo prestaviti letalske karte za povratek, ker je naša košarkarska zveza predvidevala, da ne bomo prišli niti približno tako daleč, zato so nam rezervirali let dva dni pred finalom.

Gobe so postale del mojega vsakdana, moja košarkarska kariera je bila na dobri poti, družina pa mi je stala ob strani kot vedno. A medtem ko sem bil osredotočen drugje, nisem opazil, da me družina prav tako potrebuje. Skrivali so stvari pred menoj, dokler situacija ni postala obupna.

Moj oče, ki je delal v kemični industriji, je razvil redko obliko alergije, zaradi katere se je koža na njegovih stopalih razpokala do krvi. Izgledalo je kot suha puščavska zemlja, skozi razpoke si lahko dobesedno videl kri. Stopala so mu pogosto začela krvaveti že ob hoji.

A krvavitev ni bila najhujša. Najhujša je bila spremljajoča aritmija in izjemno nestabilen krvni tlak, zaradi česar je bil kot tempirana bomba. Vsaj enkrat na teden je bil na robu smrti.

Diete, zdravila, ta zdravnik, oni zdravnik – poskusili smo vse. Meseci so minevali, a stanje se ni izboljšalo. In ko so meseci minevali, sem postal obseden s tem, da mu pomagam. Zakopal sem se v znanstveno literaturo in iskal kanček upanja.